...O SAMEM ZAČETKU GRADNJE… - Bizo svet

Uh, kje naj sploh začnem…

Najin projekt “hiška” se vleče že od leta 2013.

To je bilo zelo hitro po tem, ko sva se z Darkom spoznala. V mali vasici iz katere prihajam vse informacije od ust do ust starih ženičk hitro pridejo na plan in tako sva slišala, da se na javni dražbi prodaja hiška, ki je bila locirana eno parcelo stran od mojega doma.

Bolj kot sva se vsak večer sprehajala tam mimo, bolj sva se začela pogovarjati o tem, kje bi se midva pravzaprav “ustalila” skupaj. Bila sva dovolj stara, imela sva se rada, izgleda sva tudi že takrat vedela da je to res to, jaz sem imela že dve leti staro hčerko iz prejšnje zveze (kaj več o tem enkrat v Nikinem Bizo svetu) in nekako nama ni bilo več do življenja pri starših.

Tu bi rada izpostavila, da je Darko že takrat bil pripravljen za sabo pustiti svoje stanovanje, ki ga je imel v zgornjem nadstropju hiše pri starših in za to dejanje sem mu še danes hvaležna.

Joj, kako zabredem v čisto drugo smer. 🙂 Gremo naprej z dražbo…

Prva dražba za to hišo je bila v novembru 2013, če me spomin ne vara. Pa vendar takrat še nisva bila v tisti “fazi”, da bi se prijavila. Zgleda je že moralo biti tako.

Sva se pa še vedno sprehajala mimo, razmišljala in se pogovarjala o skupnem domu. 🙂

Spomnim se, da je Darko v tistem času imel idejo, da bi (kjerkoli) kupil neko staro hišo, jo malce obnovil in jo oddajal v najem npr šoferjem, delavcem. Tako je že sam bil na tekočem z dražbami, ki jih je spremljal na spletu.

Nakar me je en dan poklical v službo in mi povedal, da je čez tri dni (to je bilo potem v decembru) že druga dražba za to hiško pri nas, ker prva ni uspela. Ta parcela, s hišo vred (1200m2), je bila potem na drugi dražbi kar polovico cenejša. Imela sva nekje 10 minut časa za odločitev, saj se je polog za samo udeležbo moral oddat še isti dan.

No, pa se je potem Darko le prijavil in na koncu hiško tudi zdražil.

Kar naenkrat sva imela hišo, garažo, noro veliko parcelo okoli in vse to v mojem najljubšem kraju. Kaj pa zdaj?

Sanjalo se nama ni, kaj bova naprej. Darkova ideja o hitri obnovi in oddaji hiše še ni usahnila, meni pa se je vsakič ob pogledu na parcelo stožilo, da bi nekdo drug živel na `moji sanjski lokaciji`.

Pa da obrazložim. zakaj je ta kraj pravzaprav meni bil in mi je še danes sanjski…

Pri štirinajstih letih sem šla v srednjo šolo v Ljubljano, tam sem bila do svojega devetnajstega leta, potem sem eno leto študirala v Kopru. Študija zaradi svoje nosečnosti nisem mogla dokončati, zato sem se še pred porodom zaradi ljubezni preselila na Ptuj, kjer sem živela slaba tri leta. Vsakič sem se rada vračala domov. V moje Varpolje. Ne vem če je minil en vikend, da ne bi prišla, ali sama v šolskih letih ali kasneje s svojo hčerkico. In ko so se nama poti z bivšim partnerjem razšle, so naju moji starši brez pomislekov vzeli nazaj, domov. V moje Varpolje.

Takrat sem si poleg veliko stvari prisegla tudi to, da se jaz in moja Zoja ne bova nikoli več selili v druge kraje. NIKOLI. Tu živi najina družina, ki nama vedno pomaga. Pa pod družino ne mislim samo staršev. V tem kraju živijo tudi moja predraga stara mama, tu živita moji tet, ki sta mi kot drugi mami, takrat je tu živel tudi moj bratranec, ki mi je že od začetka kot brat. Torej, tu živijo dobri, moji ljudje. Ljudje ob katerih sem se, predvsem takrat, počutila najbolj varno.

In v to mojo “prisego” je padel tudi Darko. Je pa res, da mi je že od začetka dal vedet, da nima problemov s čustveno navezanostjo na svoj dom in da nima nobenih zadržkov, da bi živel drugje.

Mislim, da danes ne bi bila več skupaj, če bi me tisti trenutek silil živeti v njegovem stanovanju, ki pa je bil spet oddaljen slabo uro vožnje. Takrat sem bila v nekem nagonu živalske matere, ki bo na vsak način zaščitila svojega mladička, ne glede na vse. Danes, bi za Darka šla na konec sveta, takrat, pa vem da ni imel te izbire. Bilo je še prekmalu…

Sem spet zabredla v druge konce ne? 🙂

Torej, po novem letu sva se začela šele pogovarjati o možnostih. K sreči ima Darko očeta, ki je res mojster na marsikaterem področju. V osnovi je keramičar, zraventega pa ve še čisto vse o zidanju, gradnji, torej – multi. On nama je svetoval in pomagal že takrat. Po pregledu stare hiše smo se na koncu potem odločili za obnovo le – te in “bitka” s papirji se je začela…