...GRADBENO DOVOLJENJE PRVIČ IN….DRUGIČ… - Bizo svet

Res ne bi rada dolgovezila s temi procedurami, ki smo jih mogli dati skozi še preden se je gradnja sploh začela.

Bilo je težko obdobje, saj se je poleg samega urejanja papirjev zgodilo še ogromno nepredvidljivih dogodkov, ki so nama dobesedno “pojedli” vso energijo.

Prvo smo začeli s pridobivanjem papirjev za obnovo obstoječe hiše. Še danes se spomnim občutkov, ko sva se peljala v Ljubljano, na prvi grafični prikaz, kako bi naj izgledal naš bodoči dom. Najina arhitektka, moja sorodnica, naju je res prijetno presenetila. Zunanji izgled in notranja postavitev sta nama bila zelo všeč. Bila sva navdušena nad tem, da je upoštevala tudi čim manjši finančni vložek pri obnovi.

Takrat res še nisva vedela, kaj vse naju v resnici čaka. Bila sva vzhičena.

Nekje pol leta po tem srečanju, nam je končno uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje za obnovo.

V vse težave, ki smo jih imeli pri pridobivanju dovoljenja z upravo enoto in ostalimi (Elektro, Arso, itd…), se raje ne bi spuščala. Ne želim užaliti kogarkoli, predvsem ne zdaj, ko je dejansko že vse za nami. Sem pa znala kakšno pikro pripomnit v tistem obdobju, ampak s tem žal nisem nič dosegla. No, morda sem si malo olajšala dušo, to pa je tudi vse.

Še tisto jesen, takoj po uradno prižgani zeleni luči za gradnjo, smo se lotili praznjenja stare hiše, odkrivanja strehe in ostalih drobnarij. V planu je bilo, da se hiška do prvega nadstropja podre. No, pa se ni. Podrla se je v celoti, do prve plate, klet pa je ostala cela. Že sami temelji obstoječe zgradbe so bili slabi in dotrajani. Enostavno ni bilo druge izbire kot popolnoma zravnati star objekt, do kleti.

Če danes pogledam nazaj, je bila ta rušitev ena boljših stvari, ki se nama je zgodila. Takrat pa je ob tem vseeno nastal velik problem….

Mislila sva, da zaradi te spremembe ne bova rabila veliko popravkov glede gradbenega dovoljenja. Bila sva sigurna, da lahko zgradiva čisto enako hišo, kot je bila v načrtu obnove, brez kakšnih sprememb pri papirjih. No, to še zdaleč ni bilo tako.

Takoj, ko nam je uspelo uliti prvo plato, smo bili prijavljeni inšpekciji.

Anonimne prijave na različne inšpektorate, so naju spremljale skoraj od začetka do samega konca gradnje. Od gradbenih inšpekcij, do celo okoljevarstvenih, kjer so preverjali, če na naši parceli res shranjujemo nevarne odpadke!?

Temu rada rečem kar “vaška nevoščljivost”.

Ta izraz dobro poznam, vendar ga enostavno ne razumem. Ne morem razumeti, da se nekateri ljudje toliko ukvarjajo z življenji drugih. Ne morem razumeti, da si kot skupnost, ne znamo pomagati, se podpirati, bodriti in privoščiti en drugemu srečo. Zakaj je potrebno toliko negativne nastrojenosti, ki jo imajo nekateri do drugih, pa čeprav jih mogoče sploh ne poznajo? Ta del bo meni vedno ostal uganka. Že od nekdaj menim, da se bo moja sreča še podvojila ali potrojila, če bom vsem privoščila samo lepo in dobro. Tudi doma so me tega naučili. Ne dojamem pa vse te hinavščine in škodoželjnosti, ki nas obkroža.

Poleg tega sem karakterno zelo direktna oseba, zato bi mi bilo najbolj všeč, če bi se ti ljudje, ki so naju prijavljali, pojavili pred nama v obraz povedali zakaj jim greva tako hudičevo na živce. Ne, raje so klicarili okoli, se izživljali in nama za hrbtom povzročali škodo. Žal mi je za njih, ker naju kljub vsej tej nevoščljivosti ni prav nič zmotilo na poti proti zastavljenemu cilju.

Po uliti temeljni plošči (plati), je bilo zelo hudo, saj naju je inšpektor soočil z dejstvom, da morava dejansko še enkrat čez cel proces pridobitve gradbenega dovoljenja, le da bo ta sedaj za novogradnjo. Torej, stari načrti in dovoljenja v tistem trenutku načeloma niso bili več legalni.

Takrat se mi je kar malo podrl svet. Med bitko za prve papirje in podiranjem obstoječega objekta, se nama je rodil najin Bine in takrat smo najbolj realno začeli čutiti prostorsko stisko v hiši, kjer smo živeli z mojimi starši in staro mamo. In ravno zato je bil šok še toliko hujši.

Nič kaj drugega nama ni preostalo kot to, da sva šla v akcijo za drugim dovoljenjem.

Hvala bogu, so bile vsaj nekatere stvari uporabne še od starih papirjev in smo tu malce prihranili na času. Spomnim se, da je od pridobljenega prvega dovoljenja, pa do novo pridobljenega drugega dovoljenja minilo točno eno leto.

V gradbeni fazi pa smo še vedno bili le pri prvi temeljni plošči.

V novem dovoljenju je bilo za naju kar nekaj sprememb. Ravno v naglici za te papirje, se je na občini spremenil prostorski akt in zaradi njega smo naknadno morali hišo in osnovno ploščo še povečati za cca tri metre v širino. Spet ena izmed stvari, ki naju je finančno močno udarila po žepu, pa vendar danes te pokrite terase, ki jo imamo točno zaradi tega, ne bi nikoli zamenjala!

Kot pravijo: “vsaka slaba stvar je za nekaj dobra” in ta rek se nama je tudi kasneje, na najini gradbeni poti, še večkrat potrdil.