Nekje je treba začet. 🙂

Želja, da bi pisala, pisala in pisala je v meni že lep čas. Tri leta nazaj sem se lotila pisanja knjige. No, te ob gradnji in dveh otrocih še vedno nisem dokončala, pa tudi ne vem če jo kdaj bom. Verjetno nekoč, ko bo pravi čas. Ali pa je to, da je zaradi “gužve” nisem dokončala le dober izgovor. 🙂
Želja po blogu je tudi rasla že nekaj časa, pa se mi je pred leti na hitro zamerila, saj se mi je zazdelo da je v Sloveniji tega že preveč. Do danes sem rabila čas, da sem dojela, da je morda ta nasičenost pravzaprav čisto ok. Zakaj ne bi vsak izražal svojih misli? Zakaj ne bi vsak pisal nekaj o čemer rad piše? Zakaj ne bi svobodno dali na plan svoja mnenja, delček svojega življenja, delčke svoje zgodbe? Konec koncev si nihče od nas ni enak. Lahko smo si podobni, nosimo v sebi podobne zgodbe, morda podoben karakter. Kljub temu pa nikjer ne obstajata dva enaka človeka.

Zato si v najinem blogu želiva dati ven sebe. Nisem zastonj v uvodnem opisu napisala, da sva si z Darkom kot noč in dan. Pa kljub vsemu izjemno funkcionirava, saj rabiva ravno tisto drugačnost en v drugem, ki je sama nimava.

Zato bo morda najina različnost, najina zgodba o gradnji, o pametnih žarnicah, pametnem domu, meni ljubem notranjem oblikovanju, o Darkovih norih idejah, partnerstvu, o malo drugačnem pogledu na starševstvo, o moji tesnobi in še marsičem, nekomu od vas pomagala. Z vami bova delila izkušnje, mnenja in kakšen delček našega dneva.

Pa za začetek spodnji video…tako nekako izgledajo najini večeri po osmi uri, ko oba otroka zaspita.
Umirjeno, v nizkem štartu na jutrišnji delovni dan.Teden zna bit naporen, zato že od konca svoje porodniške dobesedno živim za vikende, ni to žalostno?
Pa lahko noč

Nikin BIZO svet