BARVE, BARVE, BARVE,…

Priznam, komaj sem čakala na ta zapis. O svojem pogledu na barve in vsem kar je povezano z njimi in notranjim oblikovanjem bi lahko napisala celo knjigo. Sicer se dobro zavedam, da v tem nisem noben specialist, še manj da bi bila izšolana v tej smeri (čeprav smo na medijski šoli imeli ogromno predmetov povezanih tudi z barvami) … Zato rada rečem, da so mi barve le strast, veselje, hobi in užitek. Pa naj gre za kombiniranje barv doma, pri oblačilih in na splošno pri vsem . Ne znam razložit, povsod vidim barve in jih podzavestno nekako kombiniram. Tu bi moj Darko znal povedat marsikaj pozitivnega in tudi negativnega (ker njemu pa to RES ni pomembno). Mogoče bo pa kdaj o tej temi tudi sam kaj več napisal… 🙂

Dobro, da nadaljujem prejšnji blog, kjer smo prišli že do tega, da sem se mogla odločat o barvi talnih oblog, še prej pa o tem za kakšne obloge se bova sploh odločila…

Sama nisem niti v trenutku pomislila, da bi imela po celi hiši keramiko, medtem ko mi je Darko večkrat omenil to opcijo. Zagotovo pa sem bila prepričana, da si želim povsod enake obloge (razen kopalnicah). Res ne maram tega, da ima vsaka soba neko svojo talno oblogo in bog ne daj še vsako v drugi barvi. No, to pri meni ni šlo skozi. Tako je takoj odpadla opcija, da bi imela na primer v kuhinji keramiko, v dnevni (ki se drži kuhinje) pa potem tisti prehod na parket, laminat ali nekaj od tega.

Naslednja opcija, katera se je obema dopadla je bil vinil. Ok, vinil mi je bil všeč, dejstvo, da je lahko povsod enak pa tudi. Skoraj sva bila že prepričana, da bo to prava talna obloga, pa sta me v nasprotno prepričala dva prodajalca keramike (iz različnih trgovin). Dejansko sta oba imela dober argument, ki se mi je zdel čisto smiseln, pa čeprav vem, da sta (kot se za prave prodajalce spodobi), zagovarjala svoje produkte in materiale. Čisto lepo sta nama obrazložila, da nekako ne vidita nič kaj dobrega v kombinaciji talnega gretja po celi hiši in vinila. Vinil naj bi bila neka vrsta gume, ki jo pridobivajo iz starih čevljev in ob pregrevanju naj ne bi bil ravno “zdrav” material. Ne vem zakaj, ampak prepričala sta me, oba. Keramika/glina je seveda zelo prevoden material, ki se hitro segreje in to temperaturo potem vzdržuje. In ko sem potem zagledala še položeno keramiko v imitaciji lesa v eni izmed trgovin in se v sebi znebila tistega dvoma, da je keramika hladna (kadar ni ogrevana seveda), nisem rabila veliko da sem se odločila. Moram pa vseeno reči, da me je še dolgo po tem, ko smo imeli 250 m2 te keramike v imitaciji lesa že doma, preganjal dvom kako bo vse skupaj izgledalo, kakšen bo občutek hoje in celoten izgled…

Glede barve samih ploščic sem se odločila čisto impulzno in res mi ni žal. Izbrala sem neko kombinacijo svetlo rjave, bež in sive barve. Ko sem jih zagledala, sem vedela, da so prave, saj bi k njim lahko kasneje kombinirala čisto vse ostale stvari, ki sem si jih do takrat že zamislila v glavi.

Tu bi želela izpostavit podjetje Termonova (Termonova) iz Velenja, ki so nama šli na roko glede keramike in ogromno kopalniškega materiala. Imajo odlične prodajalce in v vsakem trenutku so nama bili pripravljeni ponudit tudi popust, predvsem v situacijah ko sva kolebala med ceno in kvaliteto. Po drugi strani pa roko na srce, ne pride vsak dan verjetno kupec, ki bi kupil keramike za 250 m2?!?! 🙂  Glavno je, da smo z njimi odlično sodelovali in res jih oba z Darkom priporočava vsem, ki si gradite ali prenavljate domove.

Veliko usklajevanja in razmišljanja sem imela tudi pri izbiri ploščic za naše tri kopalnice. Tu sem želela enobarvne kombinacije, maksimalno dveh barv. Zakaj… Ta keramika v imitaciji lesa, ki jo imamo po celi hiši ima kot sem že omenila več barv, zato sem v kopalnicah želela to več-barvnost razbit in dodat prostoru le eno močno barvo (ki pa jo imajo na sebi tudi te ploščice v imitaciji lesa). Odločila sem se za antracit sivo, v kombinaciji z belo. Je zelo močna barva, ki jo v manjšini lahko najdemo po celi naši hiši, tako zunaj, kot tudi znotraj in vsakem prostoru se elegantno poda. Moram omenit, da je beseda antracit v času zaključevanja gradnje postala kar moj zaščitni znak ali vzdevek. Še danes me domači hecajo, saj se je večkrat zgodilo, da sem ves čas v tistem obdobju iskala in omenjala stvari v antracit barvi. 🙂

Spet sem zašla. 🙂

Torej, talne ploščice v zgornjih dveh kopalnicah sem izbrala v antracit barvi. Prav tako sem želela, da sta s to barvo obloženi tudi obe banji.

Glede stenske keramike, sem vedela že prej, da bo bela, da pa sem to belo malce razbila, sem v vsaki kopalnici dodala eno steno vijugastih 3D belih ploščic…

Točno takšno kombinacijo barv sem imela zamišljeno tudi za spodnjo kopalnico, vendar sem tukaj malce spremenila, ker nam je antracitnih ploščic zgoraj zmanjkalo in sem morala naročit nove. Tako sem za spodaj obdržala eno steno 3D vijugastih belih in ostale dve steni navadni belih, za tuš in talne pa sem se odločila na podlagi barve kuhinje (ki je tudi v spodnjem nadstropju). V kuhinji sem si izbrala en del temno sivega lesa, ne tako temnega kot je antracit, ampak za odtenek svetlejše. In prav v tej barvi sem potem izbrala keramiko za spodnjo kopalnico.

Verjetno se bere zelo čudno, da pišem na način: “sem izbrala, sem se odločila, sem,…”. V enem izmed blogov sem omenila, da sva bila z Darkom dogovorjena da je on glavni pri grobih delih, sami začetni gradnji, zidanju, inštalacijah in dejansko je res bilo tako. Seveda sem ga vedno povprašala za mnenje in  vedno sva se oba na koncu strinjala s tem kar sem predlagala, je pa zagotovo res, da njega ta del ni zanimal in je vse prepustil meni. Kako čudovit občutek je, ko ti nekdo tako zaupa nekaj takega. Jaz vem, da tega dela ne bi zaupala prav nikomur. 🙂

V tistem obdobju, torej lansko zimo/pomlad 2018, se je prvo začelo polaganje keramike po kopalnicah, kasneje pa polaganje keramike po ostalih prostorih hiše. No, ko sem prvič videla eno sobo v celoti položeno s ploščicami v imitaciji lesa, sem vedela, da je bila odločitev res prava in tako mislim še danes. Tudi finančno sva s tem, da sva izbrala ploščice ogromno prihranila, saj nama je prav vse polagal tast s pomočjo Darka in še enega prijatelja. Za fugiranje, pomivanje in ostale, sprotne zadeve, pa smo seveda vsak dan po službi ali pred službo bili na voljo vsi ostali.

Vmes smo morali v zgornjem nadstropju narediti še izolacijo pod streho, česar so se lotili  Darko, moj bratranec in moj ati, ter deskanje podstrešja, kjer so nam pomagali še prijatelji. Sledilo je polaganje  “knaufa”, kar smo se tudi bolj kot ne odločili izdelati v domači izvedbi in s pomočjo dveh super sosedov! Hvala Janiju Polaku (Oblaganje tal in sten, Ivan Polak s.p.), ki je v tej stvari profesionalec in nam je bil vedno pripravljen na več načinov svetovat in pomagat, čeprav je bil v tistem času polno zaseden s svojimi projekti!  

Ko je bil ta del končan in se je polaganje talnih oblog prestavilo iz zgornjega v spodnje nadstropje , sem izbrala znanca, ki se ukvarja s pleskanjem, da je počasi že začel pripravljat zgornje stene. Prvič smo celo hišo prepleskali že sami, s pomočjo moje družine, ostalo pa smo potem do zaključka pustili njemu. Barvne stene mi nikoli niso bile všeč, zato sem se odločila za klasiko in vse stene hiške v beli barvi.

Pri otroških sobicah sem vedela, da bom eno steno nekako popestrila. Kolebala sem med tapetami in stenskimi nalepkami. Na koncu sem se odločila za tapete, ki sem jih naročila preko spleta (Tapete dekor). Lepila pa sva jih kar sama z Darkom (ne sprašujte, še danes ni presrečen ko se spomne na ta najin podvig). 🙂

Moja glava pa je bila v tistem obdobju že daleč naprej… Naša pobožna želja je bila selitev pred poletjem in to je bilo možno le tako, da sem že januarja vedela celotno postavitev notranjih prostorov, s pohištvom in različnimi dodatki zraven, ter to že tudi nabavljala. Tako sem že v začetku leta kar preko spleta naročila ogromno izdelkov. Med njimi so bili jedilni stoli, moja pisarna,  določeno pohištvo za otroške sobice, preproge, posteljnine, klubsko mizico, itd… Večino sem naročila na spletni strani Vivre (www.vivre.si) in na izdelke čakala nekje od enega do treh mesecev. Tako so me zapakirani paketi z dodatki in pohištvom čakali že skoraj dobre tri mesece pred uradno selitvijo.

Nekako sem si v glavi zadala cilj, da bomo po vseh prostorih imeli koncept prepletanja naravnih materialov, torej, keramike/gline, lesa in kamna. Te stvari so trajne in jih ne bom mogla več menjat, oziroma še lep čas ne. Ravno zato, sem te materiale želela popestrit z dodatki, deli pohištva, ki bi vsebovali tri barve, ki bodo neka rdeča nit vseh prostorov. Te so: gorčično rumena, temno turkizna in antracit siva barva. To so tri barve, ki naravne materiale v naši hiški popestrijo in razbijejo monotonost. Tem barvam sem v kuhinji dodala še črno, predvsem okvirji slik so v tej barvi in se lepo skladajo s črnimi kuhinjskimi aparati, črnim kuhinjskim koritom, črnimi nogicami jedilnih stolov in črnimi svetili nad jedilno mizo.

V februarju sem potem naročila še sedežno garnituro. Že vnaprej sem vedela, da jo bom kupila v Harvey Normanu, vedela sem tudi, da mi je všeč nemška blagovna znamka Polipol, serije Cantus, doreči sem morala le še barvno kombinacijo in dodatke (Harvey Norman CANTUS – Polipol). 

In še eno odločitev sva takrat morala sprejeti. V načrtih naše hiše je bil v dnevnem prostoru, tam kjer je glavni steber, predviden kamin in seveda dimnik. Po pogovoru z vodovodarjem, sva se odločila, da se za pravi kamin (še) ne bova odločila. Razlog je očiten: ker smo imeli že takrat napeljan res dober način ogrevanja, kjer se obdrži konstantna temperatura v vseh prostorih, bi kamin le rušil ravnovesje in tudi sama vem, da bi bil zelo malo v uporabi. Imamo pa kljub temu narejeno predpripravo in v kolikor se nam bo kdaj vmes zazdela to dobra opcija, ga lahko kadarkoli postavimo.

Ker pa mi je pri kaminih najbolj všeč čudovit romantični ambient, ki ga pričara le pravi plamen, sem se kot alternativo odločila za Eko kamin na bioetanol, s tremi gorilniki, ki sem ga naročila na E-bayu. Imel je takšno smešno ceno (v primerjavi s “pravim” kaminom), da sem naročila kar dva. Tako imamo enega v dnevni, drugi pa je v najini spalnici.  Ta v dnevni je v kombinaciji s sivim okvirjem in črnim ozadjem, ki se lepo poda kuhinjskim aparatom, ki so v istem prostoru in je vgrajen v glavni spodnji steber, ki ga je tast obdal v kamen naravnih barv. Prav tako je v takšen kamen oblečen tudi steber dimnika v zgornji galeriji. Kamin v spalnici pa ima bel okvir in črno ozadje, ki pa se prav tako zlije z dodatki v prostoru in sva ga z Darkom vgradila kar v steno.

Zdaj pa malo o izboru svetil. Spet sem želela, da se svetila v prostorih med sabo ne razlikujejo preveč, zato sem se odločila za okrogel, daljši kovinski design svetil v beli barvi, ki na stropu ne bi bila preveč vpadljiva in vsiljiva, kljub temu pa so zelo zanimiva. Eksperimentirala sem edino pri treh svetilih nad veliko jedilno mizo, kjer sem izbrala velike črne modele, ki spominjajo na mrežaste ptičje hišice (bi rekel Darko). 🙂

Svetila sva naročevala iz Poljske, od podjetja Nowodvorski (http://www.nowodvorski.com/). Darko je bil z njimi v kontaktu že od prej, zaradi našega podjetja in Sengledovih žarnic, tako da smo hitro našli skupni jezik in v roku enega meseca so bila vsa svetila že pred našo hišo. 🙂 Le – ta smo seveda “opremili” z našimi žarnicami Sengled (www.bizo.si).  Imam v načrtu napisati samostojen blog o tem, kakšen izbor žarnic smo montirali v določene prostore in kakšna svetloba je najbolj primerna za določene sobe….

Za konec pa še o notranjih stopnicah, ograji za notranje stopnice in notranjih vratih. 

Stopnice sem želela lesene, saj se mi je zdelo, da je prav, da malce razbijem ploščice in z lesom vnesem domačnost in toplino. Izdelal in montiral nam jih je moj bratranec, ki nam je kasneje naredil skoraj celotno pohištvo v hiši...

Sem smešna, vem, ampak tudi za ograjo sem že davno vedela kakšno želim. Želela sem palice, od stopnic v spodnjem nadstropju, do stropa zgornjega nadstropja. Takšna ograja je zame predstavljala v prvi vrsti varnost za otroka, saj v nobenem primeru plezanje po njej in čez njo ni možno  (to je pri naši plezalki Zoji lahko velik problem). Po drugi strani pa se mi je dopadel design, le zamisel je bilo potrebno iz moje glave nekako pretvoriti in izpeljati še v realnosti. Mojo idejo je uslišal in tudi izvedel praktično naš sosed, ki izdeluje čudovite kovane ograje (TEHNY PODJETJE ZA PROIZVODNJO KOVINSKIH IZDELKOV, d.o.o.). Gospod Jože in njegovi fantje so pripravili polne železne palice, v antracit barvi, ki so nam jih potem montirali na notranje stopnišče in prav tako tudi na zunanje stopnišče pri vhodu. Z njimi smo bili tako zadovoljni, da smo naknadno naročili še zunanjo ograjo za balkon, v podobnem stilu.

Notranja vrata sem skombinirala z barvo ploščic in spet gledala na to, da bodo enobarvna in da se ne tepejo s keramiko v imitaciji lesa. V tej keramiki, prevladuje svetla, bež barva in točno takšna so tudi vsa vrata v hiši. Najbolj mi je všeč, da še bolj osvetlijo že tako svetle in velike prostore hiše. Izdelali so nam jih pri podjetju Štajerles (http://stajerles-trade.si/), s katerimi sva bila od začetka do konca zelo zadovoljna. Kljuke sem izbrala resnično najcenejše v Merkurju, bilo mi je pomembno, da so bolj kvadratne oblike, ter da so enake barve kot stikala in vtičnice, torej mat siva barva. Ko smo čakali na izdelavo vrat sem z malim barvnim vzorcem hodila okoli in iskala najboljši približek bež barvi vrat, za zaključne letve. Spomnim se, da so se mi trgovci smejali, ker sem želela enako barvo vrat in letev. Pa sem jih kljub temu našla v bližnji trgovini SAM Nazarje. Položila sva jih pa spet kar sama z Darkom (to se še danes vidi, ker imajo malo “lufta vmes”). 🙂

Res čisto na koncu (pre)dolgega zapisa (sem vam rekla, da rada govorim in pišem o tem), vas moram še enkrat opozorit, da je ta moj blog popolnoma subjektiven pogled na notranje oblikovanje in nima nobene veze s kakšnimi določenimi “pravili” in “zakoni” oblikovanja. To je moje veselje in hobi, ki mi je bil v veliko pomoč pri samem opremljanju in dekoriranju naše hiške in prostorov v njej. 🙂

Naslednjič pa o pohištvu in dodatkih, prav? 🙂

Se beremo.

Nikin Bizo Svet.